Deževni dnevi … drugič – diši po jeseni

Spet dež. Kot da ga ni padlo že dovolj. Ok, razumem, jesen je tu! Vendar pa vsaka slaba stran prinese s seboj tudi kaj dobrega. Takšno vreme je kot nalašč za pospravljanje garderobne omare, generalno čiščenje shrambe ali pa urejanje dokumentov, ki so se nabrali v predalu in že nestrpno čakajo, da jih pospravim v mapo. Da, super predlogi, ampak mene je vleklo v kuhinjo. Ne pospravljati, da ne bo pomote, ampak ustvarjati.
Jesen je čas jabolk, lešnikov in toplega biskvita, ki zadiši ob skodelici kave ali planinskega čaja z medom. Torej, kaj speči? V omarici me že par tednov pošteno draži rožičeva moka. Sem poskusila narediti smoothie z banano in rožiči – zmiksala, probala in fuj. Ne, tega pa ne več. Treba bo najti nekaj drugega. Gremo na internet in bum – rožičevo pecivo z jabolki. Hiter skok do hladilnika in shrambe, da preverim ali je vse doma: mleko, moka, rjavi sladkor, jajca, pecilni prašek, olje, jabolka in rožičeva moka. Super, vsega dovolj. Zdaj pa akcija! Naribam jabolka, zmiksam sneg iz beljakov, nato pa še vse preostale sestavine. V dobi veri, da bo srednje velika skleda dovolj velika, primešam še beljake. Uf, skleda polna do roba, da komaj premešam vse skupaj. Ko mi le uspe, prelijem maso v pekač – že sedaj tako lepo diši – in naravnost v pečico. Potem pa se začne mučenje. Dobre pol ure voham sladki vonj pečenja. Celo stanovanje diši po rožičih in jabolkih. Diši po jeseni. Zadnjih pet minut hodim okrog pečice, gledam, premišljujem: »Je že pečeno?« Ne, še malo, še minuto. Ko se ta dolga minuta le konča, previdno vzamem pekač iz pečice (da se slučajno spet ne naslonim na vroča vrata pečice) in ga previdno položim na štedilnik. Tako, zdaj pa spet mučno čakanje, da se pecivo ohladi vsaj toliko, da ga končno lahko poskusim. Glede na to, da je bilo to moje prvo rožičevo pecivo, je rezultat presegel vsa pričakovanja. Dovolj sladko, dovolj mehko, dovolj pečeno. Njami! Skratka, zadovoljstvo na višku. Rožičevo pecivo je tako tudi uradno dobilo svoje mesto v mojem kuharskem zvezku. Da pojasnim, privilegij zapisa v kuharski zvezek je namenjen samo izbranim receptom – ostali romajo v mapo »mogoče še kdaj, ampak ne zdaj«.
Da ne pozabim … Ta vikend smo poskusili rožičevo pecivo v kombinaciji s pečeno banano na žaru. Po treh žličkah, ko je peciva že skoraj zmanjkalo, je ta kombinacija postala prav dobra. Malo nenavadna, ampak všečna. Bo treba še kdaj ponoviti, da se bo okus po »še več« okrepil  🙂
Če pogledam na celotno zgodbo jeseni še s ptičje perspektive, deževni dnevi sploh niso tako slabi. Še posebej, če se odpraviš na ustvarjalno pot v kuhinjo. Torej, dajmo brskat po receptih – starih, novih, še ne preverjenih – in ustvarit še kakšno jesensko dobroto, ki si bo zaslužila mesto v kuharskem zvezku. Veselo ustvarjanje in dober tek!