Ko na vrata potrka prava jesen

Piše se konec oktobra. Po nenormalno toplem začetku tega meseca, se je končo pokazala prava jesen. Tista jesen, ki je polna dežja, vetra in pisanega listja, ki vsak dan spreminja barvo in počasi valovi v jesenskem vetru in nato narahlo pristane na tleh. Takšno vreme kliče po tem, da se ustavimo, sprostimo in zabubimo nekje na toplem. Z veliko skodelico čaja in toplo odejo. Rada imam ta letni čas.

Jesen je tudi čas, ko se na moji delovni mizi menjajo materiali. Papir je zamenjal filc. Topel, mehak in ubogljiv. Obrneš ga tako in nato spet drugače, pa se sploh ne upira. Kar pusti se upogniti, odrezati in zašiti. Super je … in toliko možnosti ponuja. In da sploh ne govorimo o barvah. Jesenska mavrica se kar sama nariše … rumena, oranžna, rdeča, rjava … in še vsi odtenki vmes. Te barve so me navdihnile, da sem lotila izdelovanja živalic in rastlin, ki jih na dan prikličejo jesenske barve.

Najprej je nastal želod. En želodček, ki je za sabo potegnil vrsto hitrih misli o gozdu, listju in pravljicah. In nato je nastala lisička. Misli so me že napeljale tako daleč, da sem začela razmišljati o pravljicah in kako bi lahko naredila celo vrsto ljubkih živalic. Pa sta udarila relnost in čas. Celotna pravljica? To pa je prevelik zalogaj. Tako so moje misli začele plavati v drugo smer, tiso bolj realno in vsakdanjo.

Prejšnji mesec sem se potepala po Irski in še vedno pod vtisi tega potepanja, je nastala ovčka. Majhna ljubka ovčka, ki me še vedno spominaja na to pot. In me vedno bo.

Jesen je lepa. Barvna, topla in mehka, kot vsi ti okraski iz filca. Ta material mi je res prirasel k srcu, tako da je to le začetek novih ustvarjalnih podvigov. Bliža se zima in praznični čas, ko bodo majhna darilca še kako aktualna.