Botanični vrtovi, navdih in akvareli

Pred časom sem se potepala po Boromejskih otokih v Italiji. Lušten izlet, priporočam. Kdor ne pozna teh otokov, naj hitro odpre zemljevid, vzame v roko lupo in se loti iskanja jezera Maggiore. Tam nekje, na bolj levem kotu jezera, so Boromejski otoki. Majhni otočki, ki jih prehodiš po dolgem in povprek v slabi uri, nudijo dom prekrasnim vrtovom.

Vrtovi so čudoviti in vsa zahvala gre gardi vrtnarjev, ki jih zaposluje gospoda Boromejska. Ja, italijani še imajo plemiške družine. Vrtovi so si po strukturi različni; ogledate si lahko primer angleškega vrta, kjer je vse simetrično, grede so obrobljene z nasadi pušpanov, vse je urejeno tip-top. Na drugi strani pa je italijanski vrt, kjer so rastiline razporejene veliko bolj organsko. Med gredami ni tako ostrih linij, veliko je cvetočega grmičevja in živali (predvsem pavov), ki se prosto sprehajajo po vrtu. Vendar pa imajo vrtovi tudi skupno noto. Čudovito cvetje, ki je že v spomladanskih mesecih v polnem razvetu. In to je bil moj glavni navdih za nove voščilnice.

Človek skoraj ne more verjeti, koliko fotografij raznih rožic je mogoče narediti v dveh dneh. Povedano v grobem, ogromno. Če pa pogledamo zadevo podrobneje, pa se gibljemo pri številki s tremi ciframi in prva cifra je večja od 5.  Ja, vsa hvala digitalnim fotoaparatom in karticam s skoraj neomejenim prostorom.  V tej zbirki fotografij se je nabralo velik slik cvetov v vseh možnih barvah. Od kamelij v prašno rožnati barvi in vseh odtenkih rožnate vse do rdeče, do belih hijacint in modrih storžkov. Najbolj pa so me impresionirali cvetovi, ki so bili delno v senci.  Ko je nanje posijalo sonce, so se barve spremenile in prelile v svetlejši odtenek, ki je nato takoj, ko je zapihal veter in cvet znova potisnil v senco, spremenil barvo. Neverjetno, kako se narava igra z barvami. Vso to poigranje  senc s svetlobo in spreminjanje barv me je takoj spomnilo na akvarele in kako dolgo se jih že nisem dotaknila. V fotografije sem želela ujeti vse te barve in to je posledično pripomoglo k tej ogromni cifri slik.

Ko sem doma začela pregledovati slike, sem v mislih že sestavljala barvne kombinacije: temno vijolična z rožnato in pridihom rdeče, živo rumena in opečnato rdeča ter vsi odtenki, ki jih med njima. Nikakor pa nisem mogla iti mimo turkizne in modre. Cvetov v tej kombinaciji res nisem videla, so pa to moje barve, ki me spremljajo vedno in povsod. Človek pač ne more iz svoje kože.

Tako so nekega aprilskega večera nastale spodnje voščilnice. Mene bodo vedo spominjale na cvetoče boromejske vrtove. Želim si pa, da bodo kamlu razveselile še koga izmed vas.